Na kaj gledaš
Na klopi je en objektiv 50mm, razstavljen vzdolž tirnice, tako da so njegove steklene skupine in medeninasti helikoid vidni in ne skriti v tubusu: zadnja skupina ob bajonetu, zaslonka med skupinama, sprednja skupina na helikoidu. Povleci obroč ostrenja (ali zavrti klicalo na konzoli) in helikoid sprednjo skupino privije noter ali ven. Izberi f/2, f/5.6 ali f/16 in zaslonka odpre ali zapre stožec svetlobe, ki gre skozi. Preklopi objektiv na Sestavljeno ali pritisni X in deli zdrsnejo nazaj skupaj v en tubus.
Pred objektivom na pravi razdalji ostrenja stoji list mrežastega stekla, ki gre naravnost skozi majhno dioramo: bor na 37cm, koča na 55cm in gorski vrh na 95cm, torej tri postaje, na katere skočijo gumbi Ospredje, Sredina in Ozadje. Za objektivom, na drugem koncu tirnice, žarki pristanejo na mat steklu senzorja. Slika, ki jo pokaže, je obrnjena na glavo, tako kot jo pravi objektiv vedno projicira, preden jo zrcalo ali zaslon obrne nazaj, kot jo vidiš ti.
Stikalo Prizor na vrhu upravljanja usmeri isti objektiv na še dva motiva, vsak s svojo lekcijo: portret psa, kjer je ostra cona globoka približno centimeter, in pristanišče ob mraku, kjer se vsaka neostra luč spremeni v kroglo bokeha.
Ravnina ostrine je ravnina, ne točka
Objektiv lahko naenkrat v pravo ostrino spravi samo eno razdaljo. Svetloba iz točke na tej razdalji zapusti zadnji del objektiva kot stožec, ki se zoži v točko natanko na senzorju. Svetloba iz česar koli bližjega ali bolj oddaljenega se zoži v točko pred senzorjem ali za njim, zato se do stekla znova razpre v majhen disk. To nariše žareča mreža na klopi: ne zamegljene cone, ampak eno ravno ravnino, ki reže skozi prizor, kamor jo postavi obroč ostrenja. Vse na tej ravnini je točka. Vse zunaj nje je disk, disk pa raste, čim dlje je od ravnine v katero koli smer.
Zakaj je ostra cona od blizu tako tanka in kako jo zaslonka odpre
Izostri na bor na 37cm in nastavi zaslonko na f/2 in cona, ki se še vedno bere kot sprejemljivo ostra, teče od približno 36,7cm do 37,3cm: komaj pol centimetra globoko. Zapri na f/5.6 in zraste na približno 36,3-37,8cm, okoli 15mm. Zapri še naprej na f/16 in se raztegne na približno 34,9-39,3cm, blizu 44mm, osemkrat več kot cona pri f/2 z istega mesta. To je celoten trik za zapiranjem zaslonke pri makro posnetku ali snemanju izdelkov: objektiv se ni spremenil, spremenila se je samo širina stožca svetlobe, ki ga spusti skozi, ožji stožec pa prenese več razdalje na obeh straneh ravnine, preden njegov disk zraste dovolj, da ga opaziš.
Razdalja opravi isto delo, ne da bi se sploh dotaknil zaslonke. Premakni točko ostrenja na vrh na 95cm in tudi pri f/2 je ostra cona globoka približno 4cm, kar je okoli sedemkrat globlje kot isti f/2 na 37cm. Nič tako blizu objektivu se ne bo nikoli obnašalo kot nekaj na 95cm, ne glede na to, katero zaslonko izbereš.
Uporabi oboje hkrati in sprememba je dramatična. Izostri na vrh na 95cm, zapri na f/16 in ostra cona teče od približno 81cm do 114cm, kar je okoli 32cm globoko: skoraj šestdesetkrat več od pol centimetra, s katerim si začel na 37cm in f/2. Na klopi se tanek list stekla razraste v globok blok okoli gore.
Kaj pomeni „dovolj ostro“
Globinska ostrina pravzaprav ni meja, ampak presoja, ki ji je dodeljena številka. Ta klop obravnava disk kot sprejemljivo oster, ko je manjši od krožca zamegljenosti senzorja, tu vzetega kot standardna diagonala polnega formata 43,27mm, deljena z 1500, kar je približno 0,029mm na samem senzorju. To je ista konvencija, ki jo uporablja kalkulator globinske ostrine, zato se obe orodji nikoli ne razideta glede tega, kje se cona konča.
To presojo lahko opazuješ na sami klopi. Izostri na bor pri f/2 in vrh, ki je 58cm bolj zadaj, pristane na senzorju kot disk, širok okoli 2,4mm, približno 6,6% širine kadra: dovolj mehko, da se na prvi pogled bere kot zamegljeno ozadje. Zapri na f/16, ostrenje pa pusti nespremenjeno in isti vrh se skrči na okoli 0,3mm, pod 1% širine kadra. To je še vedno desetkrat več od krožca zamegljenosti, zato ga klop še vedno obdrži zunaj ostre cone: zdaj jasna gora, ne več packa, a vidno mehkejša od bora.
Zakaj je nos oster, oko pa mehko
Prestavi prizor na Portret in objektiv je usmerjen v psa, dovolj blizu, da zapolni kader: konica nosu 45cm stran, bližnje oko na 50cm, oddaljeno oko na 53cm. Na taki razdalji objektiv 50mm pri f/2 skoraj nima rezerve. Izostri na bližnje oko in ostra cona teče od približno 49,5cm do 50,5cm: globoka je okoli centimeter, na obrazu, ki je od konice nosu do oddaljenega očesa globok 8cm.
Nos je najbližja in najbolj izstopajoča stvar v kadru, zato je ostrenju lahko tam pristati. Izostri na nos in ostra cona sega od približno 44,6cm do 45,4cm, pod centimeter, obe očesi pa sta za njo. Bližnje oko pristane na senzorju kot disk, širok okoli 0,31mm, skoraj enajstkrat več od krožca zamegljenosti 0,029mm, oddaljeno oko pa kot disk 0,47mm, šestnajstkrat več: oster nos in dve mehki očesi, oči pa so prva stvar, na katero pogleda vsakdo. Tudi f/16 ga ne reši: z ostrenjem na nosu se cona konča pri približno 48,6cm, še vedno pred bližnjim očesom.
Ostrenje daj na oko in slika se obrne. Bližnje oko postane točka, nos, 5cm pred njim, pa disk 0,31mm. Oddaljeno oko, 3cm bolj zadaj, pri f/2 še vedno pristane kot disk 0,16mm, več kot petkrat več od krožca zamegljenosti, zato je eno oko ostro, drugo pa le skoraj. To je običajno boljša fotografija: mehek nos se bere kot globina, mehko oko pa kot zgrešen posnetek. Če hočeš obe očesi, izostri med njima na 51,5cm in zapri na f/5.6: ostra cona zdaj teče od 50cm do približno 53,1cm, 3,1cm globoko, obe očesi pristaneta v njej (bližnje le komaj) in nos ostane mehek disk 0,14mm. Samo zapiranje zaslonke ne zadošča: pri f/5.6 z ostrenjem še vedno na bližnjem očesu se cona konča pri približno 51,5cm, pred oddaljenim očesom. Od blizu je pomembnejše, kam postaviš ostro cono, kot kako globoko jo narediš.
Poglej na klopi: ravnina ostrine na konici nosu, obe očesi pa za njo.
Od kod prihaja bokeh
Bokeh je spet isti disk, le da ga je lažje videti. Vsaka točka svetlobe, ki ni na ravnini ostrine, doseže senzor kot disk, majhna svetla luč na temnem ozadju pa ta disk naredi nemogoče spregledati. Prestavi prizor na Pristanišče, pristanišče ob mraku, in izostri na čoln na 40cm, pri f/2: svetilka na 70cm, 30cm za ravnino, pristane kot disk, širok okoli 1,5mm, čez 4% širine kadra, luč, ki je tako daleč kot kupola na 110cm, pa kot disk 2,3mm, čez 6%. To je razlika med točko svetlobe in kroglo svetlobe.
Velikost diska je odvisna od dveh stvari. Prva je, kako daleč je luč od ravnine ostrine. Izostri raje na svetilko in svetilka se skrči v točko, luč pri kupoli, zdaj le še 40cm za ravnino, se razširi le na 0,7mm, čoln, 30cm pred njo, pa zraste na 1,4mm. Druga je zaslonka. Disk je majhna slika odprtine, skozi katero je prišla luč, zato se spreminja z njo: z ostrenjem nazaj na čolnu zapri na f/16 in odprtina je osemkrat ožja kot pri f/2, enako pa tudi disk svetilke: okoli 0,19mm, približno pol odstotka širine kadra. To ni več krogla, le bleščica, in še vedno ni ostro: 0,19mm je več kot šestkrat več od krožca zamegljenosti, zato klop svetilko še vedno šteje zunaj ostre cone.
Tudi oblika izhaja iz zaslonke. Okrogla odprtina naredi okrogle diske; zaslonka z ravnimi lamelami naredi večkotnik z eno stranico na lamelo. Objektiv na klopi ima sedem, zato so njegovi diski pri povsem odprti zaslonki skoraj okrogli, ko zapiraš, pa postanejo sedemstranični.
Poglej na klopi: mat steklo, izostreno na čoln pri f/2, z lučmi pristanišča za njim, spremenjenimi v diske.
Ostrenje v seriji in združevanje
Zaslon na sredini konzole drži pet kadrov istega prizora, izostrenih vse globlje: 33cm, 42cm, 55cm, 72cm in 95cm, vsak posnet pri zaslonki, ki si jo izbral. Klikni kader in objektiv se znova izostri na to razdaljo. To je serija ostrenja, zaporedje, ki ga makro ali produktni fotograf dejansko posname, kadar ena zaslonka ne more spraviti celotnega motiva v ostro cono, ne da bi uklon vseeno vse zmehčal. Programska oprema za združevanje nato iz vsakega kadra obdrži le najostrejše območje in jih zlije v eno sliko, ostro od spredaj do zadaj, kot je ne bi zmogla nobena posamezna osvetlitev.
Od kod dejansko pride zgrešeno ostrenje
Na pravem snemanju redko spodleti matematika. Točka samodejnega ostrenja se zaklene na ograjo namesto na obraz za njo. Motiv se nagne naprej za dva ali tri centimetre, ki jih ima portret pri f/1.8 na voljo med zaklenitvijo ostrenja in zaklopom. Ohišje in objektiv se rahlo ne strinjata, kje njun lasten motor ostrenja misli, da je „ostro“, in vsak kader pristane delček pred ravnino, ki si jo mislil, ali za njo. Nič od tega se ne pokaže kot zamegljena fotografija, ki jo lahko popraviš pozneje, ampak kot fotografija za obdržati, ki je nisi dobil, ob devetih skoraj enakih kadrih, kjer si jo.
Koliko svetlobe pride skozi
Zaslonka je velikost luknje, ki jo pusti odprto iris. Fotografi jo merijo v stopnjah: ena polna stopnja spusti natanko polovico svetlobe prejšnje stopnje ali dvakrat več svetlobe naslednje stopnje. Zaslonska števila so videti enakomerno razmaknjena, f/2, f/2.8, f/4, f/5.6, f/8, f/11, f/16, a svetloba se spreminja s površino luknje, ne njeno širino, zato pada kot 1 deljeno s kvadratom zaslonskega števila. Zapri od f/2 do f/16, šest polnih stopenj, in svetloba ne pade na šestino ali osmino: pade na 1/64. Opazuj mat steklo na senzorskem koncu klopi, medtem ko zapiraš zaslonko, in to vidiš: ista luknja, ki razširja ali oži ostro cono, odloča tudi, kako svetla je slika na začetku, preden imata kaj za povedati čas zaklopa ali ISO.
Čas zaklopa in premikajoča se reža
Čas zaklopa je, kako dolgo sme senzor zbirati svetlobo. Povleci drsnik zaklopa v desno in slika na steklu se posvetli, za stopnjo pri vsakem podvojitvi časa, vse, kar se premika, pa se začne razmazovati, v živo, še preden si kar koli posnel. Pritisni Posnemi in žariščni zaklop klopi teče v počasnem posnetku, da lahko gledaš, kako deluje: dve zavesi prečkata kader, ena ga odpira, druga pa mu sledi, da ga spet zapre. Počasneje od 1/250s, hitrosti sinhronizacije bliskavice, prva zavesa konča prečkanje, preden druga krene. Hitreje od tega obe zavesi potujeta skupaj kot ozka reža in skenirata svetlobo čez kader, namesto da bi ga odprli naenkrat.
Medtem ko je zaklop odprt, se prizor še naprej giblje, klop pa upodobi celotno osvetlitev in ne enega trenutka, zato se vse, kar se je premaknilo, razmaže: pasji mahajoči rep, pticin zamah kril, galeb, ki prečka pristanišče. Če fotoaparat držiš v roki, se na to naloži druga vrsta zamegljenosti, tresljaj, premajhen, da bi ga opazil z očmi, a dovolj velik, da zmehča fotografijo, čim dlje je zaklop odprt. Pravilo palca je približno ena deljeno z goriščno razdaljo, okoli 1/50s za objektiv 50mm na klopi. Focus Lab temu pusti nekaj rezerve, zato se tresenje začne kazati pri 1/40s in počasneje. Vklopi stikalo Stojalo in izgine, ostane le to, kar počne sam motiv.
ISO: večanje glasnosti, ne svetlobe
Zaslonka in čas zaklopa oba uravnavata, koliko svetlobe dejansko doseže senzor. ISO ne: pride pozneje in ojača signal, ki ga je senzor že zbral, enako kot večanje glasnosti tihega posnetka ne doda ničesar, česar prej ni bilo. Dvigni ISO in fotografija postane svetlejša, a raste tudi šum, zrnatost in pikčavost v ravnih delih fotografije, ker ojačevalnik ojača signal, zgrajen iz manj fotonov za isto svetlost. Na klopi je ta šum komaj viden do približno ISO 3200 in postane očiten pri ISO 12800. ISO je zadnja ročica, ki jo potegneš, uporabna, ko je zaslonka že tako odprta, kot gre, in zaklop že tako počasen, kot ga lahko držiš ali dopušča motiv.
Trikotnik ekspozicije in klicalo fotoaparata
Zaslonka, čas zaklopa in ISO so trikotnik ekspozicije: spremeni eno in da ohraniš isto svetlost, se mora premakniti ena od drugih dveh. Klicalo načinov na klopi posnema pravi fotoaparat. V M, ročno, privzeto, vse tri nastaviš sam in vsaka sprememba se takoj pokaže na sliki. V A, prednost zaslonke, izbereš zaslonko in fotoaparat izračuna čas zaklopa. V S, prednost zaklopa, izbereš čas zaklopa in fotoaparat izračuna zaslonko. Merilnik ekspozicije prebere, kako daleč je rezultat, od -3 stopenj, pretemno, do +3, presvetlo.
Kompromisi so resnični, ne samo številke. V portretni sobi, osvetljeni z lučjo, pri EV 7 in ISO 400 f/2 da lahkih 1/125s zaklopa. Zapri na f/16 za globlje ostro cono in merilnik zdaj hoče 1/2s, šest stopenj počasneje in daleč čez mejo, ki jo roka še zdrži. V ročnem načinu je slika preprosto šest stopenj temnejša, dokler ne vrneš svetlobe; način A bi ti brez pritožbe dal ta polsekundni zaklop. Rešitev je stojalo ali pa del teh stopenj vrniti z ISO namesto s časom zaklopa. Dolina v popoldanskem soncu se redko ugrizne tako: EV 14 dopušča, da f/16 še vedno snema pri 1/60s. Pristanišče ob mraku je EV 4 in se odpre pri ISO 1600: f/2 še zmore 1/60s iz roke, f/5.6 pade na 1/8s, f/16 pa potrebuje cele sekunde, spet ozemlje stojala.
Pogosto zastavljena vprašanja
To je ena razdalja od objektiva, ki se na senzor projicira kot prava točka. Objektiv lahko ostri le na eno razdaljo naenkrat, zato je ravnina ostrine ta razdalja, razvlečena ploščato čez celoten prizor. Vse, kar je bližje ali dlje, pristane na senzorju kot majhen disk namesto točke, in to meri globinska ostrina.
Ker je resnično ostra le ravnina ostrine. Vse drugo v kadru je upodobljeno kot zamegljen disk, katerega velikost raste z oddaljenostjo od te ravnine, dovolj majhen disk pa ostane pod mejo ločljivosti očesa in se še vedno bere kot ostro. Ta toleranca ima ime, krožec zamegljenosti, iz nje pa je zgrajena vsaka številka globinske ostrine.
Ne. Zaslonka nikoli ne premakne ravnine ostrine, to naredi samo obroč ostrenja. Zaslonka spremeni, kako hitro disk raste, ko se oddaljuješ od te ravnine: široka zaslonka, kot je f/2, spusti skozi debel stožec svetlobe, zato disk hitro raste in je ostra cona tanka. Ozka zaslonka, kot je f/16, spusti skozi tanek stožec, zato disk raste počasi in je ostra cona na obeh straneh iste ravnine precej globlja.
Ravnina ostrine je ena sama razdalja: edino mesto, kamor je objektiv dejansko izostren. Globinska ostrina je razpon razdalj pred to ravnino in za njo, katerih zamegljen disk je še dovolj majhen, da ga imenujemo ostro. Ena ravnina, ena številka; globinska ostrina, cona, zgrajena okoli nje iz zaslonke, goriščne razdalje in oddaljenosti same ravnine.
Na oko. Od blizu je ostra cona drobna: z objektivom 50mm pri f/2 in očesom 50cm stran je globoka okoli centimeter, zato ostrenje na nos, nekaj centimetrov bližje, pusti oči vidno mehke. Izostri na najbližje oko, in če potrebuješ obe očesi ostri, izostri med njima in malo zapri: na portretu Focus Lab to z 51,5cm pri f/5.6 doseže obe.
Krogla bokeha je zamegljen disk neostre luči. Raste s širino zaslonke in z oddaljenostjo luči od ravnine ostrine, zato široka zaslonka in luč daleč za motivom naredita velike krogle, zapiranje zaslonke pa jih skrči proti bleščici. Njegova oblika je oblika zaslonke: okrogla, kadar je iris povsem odprt, in večkotnik z eno stranico na lamelo, kadar ga ravne lamele zapirajo.
Objektiv ukrivi svetlobo, ki prečka eno točko blizu njegove sredine, zato žarek, ki zapusti vrh prizora, na koncu prečka na dno slike, žarek z leve pa na desno. Tako objektiv preprosto tvori sliko, na mat steklu, na filmu ali na digitalnem senzorju. Iskalo fotoaparata ali predogled na zaslonu jo nato obrne nazaj, kot jo vidiš ti, bodisi optično z ogledalom in peterokotno prizmo bodisi s programsko opremo.
Zaslonka, čas zaklopa in ISO skupaj določajo, kako svetla je fotografija: trikotnik ekspozicije. Spremeni eno in da ohraniš isto svetlost, se mora ena od drugih dveh premakniti za nadomestilo. Razširi zaslonko, upočasni zaklop ali dvigni ISO in fotografija postane svetlejša; zoži zaslonko, pospeši zaklop ali znižaj ISO in postane temnejša.
Manjša zaslonka, višje zaslonsko število, je manjša luknja, manjša luknja pa spusti manj svetlobe: zapiranje od f/2 do f/16 zmanjša svetlobo na 1/64. Da dobiš enako svetlost, mora senzor zbirati svetlobo dlje, zato način prednosti zaslonke upočasni zaklop vsakič, ko zaslonko zapreš. V portretni sobi Focus Lab to pomeni, da zaklop pade z 1/125s pri f/2 na pol sekunde pri f/16.
Kot pravilo palca približno ena deljeno z goriščno razdaljo: okoli 1/50s za objektiv 50mm. Focus Lab temu pusti nekaj rezerve, zato se tresenje iz roke začne kazati pri 1/40s in počasneje. Stojalo ta tresljaj popolnoma odpravi, zato ti Focus Lab omogoča, da ga vklopiš, preden posnameš.
Da. ISO ojača signal, ki ga je senzor že zbral, namesto da bi zbral več svetlobe, zato isto ojačanje, ki posvetli fotografijo, ojača tudi šum, zrnatost in pikčavost, vidno v ravnih delih. V Focus Lab je ta šum komaj viden pod približno ISO 3200 in jasno viden pri ISO 12800.
To so načini ekspozicije. M je ročno, privzeto v Focus Lab: zaslonko, čas zaklopa in ISO nastaviš sam. A je prednost zaslonke: izbereš zaslonko in fotoaparat izračuna ustrezen čas zaklopa. S je prednost zaklopa: izbereš čas zaklopa in fotoaparat izračuna zaslonko. Merilnik ekspozicije pokaže, kako daleč je rezultat od pravilne ekspozicije, od -3 stopenj do +3.
Da. Brez registracije, brez računa, vse na klopi pa teče v tvojem brskalniku.
Potem pusti, da imagic poišče kadre, ki so res pristali na ravnini
imagic oceni vsako fotografijo posnetka po ostrini, ekspoziciji, šumu, kompoziciji in podrobnosti, lokalno na tvojem računalniku, nič se ne naloži, in samodejno izbere najostrejši kader iz vsake serije posnetkov. Brezplačno preizkusno obdobje s 500 izvozi, kartica ni potrebna.