Od česa globinska ostrina dejansko zavisi
Od štirih stvari, samo štirih: goriščne razdalje objektiva, nastavljene zaslonke, oddaljenosti motiva od fotoaparata in velikosti senzorja. Vse drugo, o čemer se prerekajo na spletu, je ena od teh štirih v preobleki. Orodje zgoraj ti omogoča, da vsako premikaš neodvisno, kar je najhitrejši način za razvoj občutka, saj odnosi niso linearni in se iz branja redko kaj obdrži.
Dve prevladujeta. Razdalja je daleč najmočnejši vzvod: globinska ostrina raste približno s kvadratom razdalje do motiva, zato korak nazaj za dva metra stori veliko več kot zapiranje zaslonke za eno stopnjo. Goriščna razdalja je druga, deluje v nasprotni smeri in je prav tako približno kvadratna. Zaslonka deluje linearno, zato je zapiranje z f/2 na f/2.8 skromno v primerjavi s preprostim korakom nazaj.
Vprašanje velikosti senzorja, razrešeno
To je prepir, ki ne umre, in obe strani imata napol prav. Pri enaki goriščni razdalji in zaslonki velikost senzorja globinske ostrine sploh ne spremeni: objektiv 50 mm f/2 projicira enak slikovni krog, ne glede na to, kaj postaviš za njega. Manjši senzor ta krog samo obreže.
A tako nihče ne fotografira. Fotografiraš za določeno kadriranje, za enako kadriranje na manjšem senzorju pa stopiš bliže ali namestiš krajši objektiv, oboje pa poglobi globinsko ostrino. To je pravi, praktični učinek in vreden je približno eno zaslonsko stopnjo na stopnjo faktorja izreza: Micro Four Thirds pri f/2.8 ti da približno enako globinsko ostrino kot polni format pri f/5.6 za isti posnetek. Nastavi izbirnik formata na dve različni velikosti, prilagodi goriščno razdaljo za enako kadriranje in številke to pokažejo neposredno.
Krožec nejasnosti in zakaj se kalkulatorji ne ujemajo
Globinska ostrina ni fizična meja. Resnično v fokusu je vedno natanko ena ravnina; vse drugo je zamegljeno za nek znesek, „dovolj ostro“ pa je stvar presoje. Ta presoja je zapisana kot krožec nejasnosti: največja zamegljena pika, ki se še bere kot točka. To orodje uporablja standardno diagonalo senzorja, deljeno z 1500, kar na polnem formatu da približno 0,029 mm. Focus Lab prikazuje isto ravnino in njene diske zamegljenosti v 3D, na objektivu, razrezanem tako, da lahko opazuješ dogajanje.
Ta konvencija predpostavlja odtis, ki ga gledaš z razumne razdalje. Če rutinsko pregleduješ datoteke pri 100% na 32-palčnem monitorju ali tiskaš široko dva metra, je tvoja dejanska toleranca strožja in tvoja dejanska globinska ostrina tanjša, kot pove kateri koli kalkulator. To je dobro vedeti, preden zaupaš hiperfokalnemu izračunu za krajino, ki jo nameravaš tiskati veliko: izostritev malo globlje v prizor, kot predlaga hiperfokalna vrednost, je standardno zavarovanje.
Uporaba hiperfokalne razdalje brez uničenja posnetka
Izostri na hiperfokalno razdaljo in vse od polovice te razdalje do neskončnosti je znotraj globinske ostrine. To je klasična tehnika za krajino in orodje izpiše vrednost za vsako nastavitev. Vendar dva opozorila. Prvič, pri hiperfokalni razdalji je neskončnost komaj sprejemljiva, zato oddaljene gore ne bodo ostre. Drugič, vse stoji na tej predpostavki o krožcu nejasnosti. Za krajino, ki ti je mar, izostri za tretjino poti čez hiperfokalno vrednost ali pa posnemi serijo z različnimi izostritvami in jih združi.
Pogosto zastavljena vprašanja
Diagonalo senzorja, deljeno z 1500, standardna konvencija: približno 0,029 mm za polni format, 0,019 mm za APS-C, 0,015 mm za Micro Four Thirds. Če tiskaš zelo velike formate ali pregledaš pri 100%, je tvoja dejanska toleranca strožja in prava globinska ostrina tanjša, kot je prikazano.
Pri enaki goriščni razdalji in zaslonki ne. Toda za enako kadriranje na manjšem senzorju stopiš bliže ali greš širše, in prav to jo poglobi. V praksi je to približno ena zaslonska stopnja dodatne globinske ostrine na stopnjo faktorja izreza.
Gledaš pravo fotografijo, našo, ne njene risbe. Krog zamegljenosti je izračunan za razdaljo do tvojega ozadja in izražen kot delež širine kadra, plošča za motivom pa je zamegljena natanko za toliko, zato je relativna zameglitev zvesta: podvoji vrednost zameglitve in slika postane dvakrat mehkejša. Izrezan motiv je prilagojen po istem izračunu, zato kadriranje sledi tudi goriščni razdalji in razdalji, samo ozadje pa se poveča z goriščno razdaljo, tako kot dolg objektiv zares potegne oddaljeno steno za motiv, širokokotni pa jo odrine. Ni posnemanje bokeha določenega objektiva, ki je odvisen od števila lamel in optične zasnove, svetlobni sij na svetlih točkah pa je približek tega, kako defokus napihne svetle točke, ne fizikalna simulacija.
Sam po sebi ne, in to je najpogosteje ponavljana napaka v fotografskih nasvetih. Perspektivo, torej kako veliki so bližnji deli obraza v primerjavi z oddaljenimi, določa ena sama stvar: kako daleč je fotoaparat od motiva. Objektiva 24 mm in 200 mm, uporabljena z istega mesta, zabeležita povsem enako obliko; široki le zajame več okolice. Širokokotni objektivi imajo tak sloves, ker moraš stopiti blizu, da z njimi zapolniš kader, škodo pa dela prav to približevanje. Nastavi Kadriranje na Fiksno kadriranje zgoraj in povleci goriščno razdaljo: orodje premakne fotoaparat namesto tebe, da koza ostane enako velika, in lahko opazuješ, kako se smrček napihne, ko se približa, in splošči, ko se oddalji. Pusti na Fiksen fotoaparat in isto vlečenje le obreže, kar je pošten odgovor na vprašanje, kaj počne obroč za zoom.
Navedene goriščne razdalje so nazivne in mnogi objektivi dihajo pri izostritvi, kar pomeni, da se prava goriščna razdalja skrajša, ko izostriš bližje. Makro objektivi to počnejo izrazito. Vrednosti obravnavaj kot točne za navedeno goriščno razdaljo in pričakuj, da se bo delo iz bližine razlikovalo.
Nato izberi fotografije s snemanja, ne da bi odprl Lightroom
Ko so kadri na kartici, imagic lokalno na tvojem računalniku oceni ostrino in izraz na tisočih datotek RAW, nič se ne naloži, in ti poda fotografije, ki jih obdržiš. Brezplačno preizkusno obdobje s 500 izvozi, brez kartice.