01Številka, ki preseneti vsakogar
Desetsekundni posnetek pri 25 sličicah na sekundo potrebuje 250 fotografij. Pri štirisekundnem intervalu je to skoraj sedemnajst minut ob stojalu. Podaljšaj ga na zadovoljivo tridesetsekundno zaporedje in tam si petdeset minut, dvominutni končni izdelek pa vzame večino dneva. Time-lapse je najbolj potrpežljivo početje, ki ga lahko počneš s fotoaparatom, končni posnetki pa so tako kratki, da ga ljudje dosledno podcenijo za faktor pet.
To načrtuj, preden se odpelješ kam. Vzemi s seboj nekaj za sedenje, več baterije, kot misliš, in sprijazni se, da boš na terenu dobil dve ali tri uporabna zaporedja, ne deset.
02Izbira intervala
Pravilo je preprosto: interval mora biti dovolj kratek, da se med kadri nič pomembnega ne premakne za več kot majhen delček kadra. Če oblak prečka celotno kompozicijo v dveh minutah realnega časa in snemaš na osem sekund, oblak poskakuje v vidnih korakih in posnetek utripa. Prepolovi interval in teče.
Ni pomembna dejanska hitrost motiva, ampak njegova navidezna hitrost v tvojem kadru, zato goriščna razdalja spremeni odgovor. Isti oblak, posnet pri 200 mm, potrebuje precej krajši interval kot pri 16 mm, ker prečka kader veliko hitreje. Ko nisi prepričan, snemaj krajše, kot misliš: vsak drugi kader lahko vedno izpustiš pri montaži, kadra, ki ni bil posnet, pa ne moreš izmisliti.
03Čas zaklopa: razlika med tekočim in utripajočim
Zaklop nastavi na približno polovico intervala. To je time-lapse različica pravila 180 stopinj pri videu in največja razlika v kakovosti med amaterskim in profesionalnim time-lapsom. Vsak kader nosi dovolj zamegljenosti zaradi gibanja, da se prekriva z naslednjim, zato se gibanje bere kot neprekinjeno in ne kot niz zamrznjenih trenutkov.
Pri dnevni svetlobi to pomeni dvosekundno osvetlitev pri štirisekundnem intervalu, kar je brez močnega nevtralnega sivega filtra nemogoče. Filter ND s 6 ali 10 stopnjami je prav zaradi tega standardna oprema za time-lapse. Če tja ne prideš, še vedno deluje krajši zaklop, le da je videti opazno bolj sunkovit, učinek pa je slabši, čim hitrejši je motiv.
04Dve stvari, ki ju izklopi, preden začneš
Samodejno ostrenje in stabilizacija slike. Samodejno ostrenje med kadri rahlo išče in drobne razlike se pokažejo kot utripajoča mehkoba. Stabilizacija na stojalu poskuša popraviti gibanje, ki ga ni, in lahko čez stotine osvetlitev odnese kader. Ostrenje zakleni ročno, stabilizacijo izklopi in uporabi ročno ekspozicijo, da fotoaparat ne meri znova in ne povzroča utripanja.
Samodejno ravnovesje beline. Enak razlog. Če je na samodejnem, se med kadri premika za majhne vrednosti in povzroči barvno utripanje, ki ga je pozneje dolgočasno odstranjevati. Nastavi ga enkrat, v Kelvinih, in pusti. Če snemaš RAW, ga lahko pozneje spremeniš za vse kadre naenkrat, kar je drugi razlog za RAW povsod, kjer se svetloba spreminja.
05Pogosto zastavljena vprašanja
Od dve do pet sekund za običajne oblake, od ene do dve za hitre nevihtne oblake, do osem za visoke tanke cirruse. Če oblak prečka tvoj kader v manj kot dveh minutah realnega časa, izberi krajši interval.
Približno polovico intervala, time-lapse oblika pravila 180 stopinj. Vsak kader dobi dovolj zamegljenosti zaradi gibanja, da se zlije z naslednjim. Pri dnevni svetlobi to potrebuje močan filter ND.
RAW, kadar se svetloba med zaporedjem spreminja, kar velja za vsak sončni vzhod, zahod in posnetek iz dneva v noč. JPEG je upravičen pri dolgih zaporedjih v stalni svetlobi. Ne pozabi, da je zaporedje s 3.000 kadri 3.000 sprožitev mehanskega zaklopa.
Skoraj vedno zaradi samodejne ekspozicije, samodejnega ravnovesja beline ali zaslonke, ki se med kadri znova nastavlja. Ekspozicijo in ravnovesje beline zakleni ročno. Pri nekaterih objektivih z uporabo povsem odprte zaslonke odpraviš drobne nedoslednosti zaslonke, ki povzročajo preostalo.